Kako so nastali Miselni bombončki?
Naj vam povem, kako sem sploh prišla do te ideje. 🙂
Približno dve leti nazaj smo bili doma ujeti v dinamiko stresnih kosil. Otroka nista jedla, midva sva pritiskala, pa zraven vedela, da stvar še poslabšujeva. Obenem sva želela, da bi bili skupni obroki tudi prostor za pogovor. Ampak če je bilo pogovora preveč, potem nihče ni nič pojedel. Skratka totalna napetost za mizo.
In takrat sem k mizi začela prihajati z igrivimi vprašanji. Ne kot še eno “vzgojno metodo”, ampak čisto praktično – da malo razbijem napetost. Da vsaj na začetku spremenim tisto neprijetno asociacijo, ki se je začela lepiti na skupne obroke.
In če me poznate, si lahko predstavljate, da so bila ta vprašanja precej kreativna. 😄
No, stvar je delovala! Dinamika za mizo se je sprostila, atmosfera je postala lažja, skupni obroki pa so počasi spet dobili več igrivosti in manj pritiska.
Potem smo to prakso prenesli še drugam: v avto, na sprehode, pred spanjem, na počitnice. Jaz pa sem vprašanja začela zapisovati, jih dopolnjevati, izboljševati in iz njih so počasi nastali Miselni bombončki.
Kaj otrok z njimi razvija?
Miselni bombončki niso samo kartice z vprašanji. So majhno orodje za domišljijo, jezik, razmišljanje in povezovanje.
Ko otrok odgovarja na vprašanja, vadi pripovedovanje, oblikovanje misli, iskanje besed, razlaganje svojih idej in poslušanje drugih. Pri nekaterih vprašanjih bo razmišljal ustvarjalno, pri drugih bo iskal rešitve, pri tretjih pa bo morda povedal nekaj o sebi, svojem dnevu, občutkih ali doživljanju sveta.
Vprašanja spodbujajo tudi prožnost mišljenja – otrok odkriva, da ni vedno samo enega pravilnega odgovora. Lahko si izmisli nekaj smešnega, nenavadnega, čisto svojega. Lahko razmišlja “kaj pa če”, išče možnosti, povezuje ideje in se uči, da je njegovo razmišljanje zanimivo in vredno poslušanja.
Ob tem pa se dogaja še nekaj zelo pomembnega: otrok dobi izkušnjo, da ga odrasli posluša z radovednostjo, ne z ocenjevanjem. In prav v takih trenutkih pogosto nastanejo najlepši pogovori.
S toplimi ilustracijami ter fotografijami in preprostimi opisi otrokom pomagajo bolje razumeti, kaj se dogaja v njih, odraslim pa nudijo oporo, da nanje odgovorijo z bližino in razumevanjem.
Idealni so za dom, vrtec, šolo ali terapevtski kotiček – kot vsakodnevni opomnik, da so čustva naša super moč.
Kdaj in kako jih uporabljati?
Miselni bombončki so narejeni za resnično družinsko življenje — tudi takrat, ko ni veliko časa, ko je na mizi večerja, ko čakate pri zdravniku, ko se vozite v avtu ali ko bi pred spanjem radi ujeli še en miren, povezan trenutek.
Ne potrebujete pravil, priprav ali posebnega načrta. Izberete kartico, preberete vprašanje in pustite, da pogovor steče po svoje. Včasih bo odgovor dolg in poln domišljije, včasih kratek in smešen, včasih pa bo eno vprašanje odprlo čisto nepričakovano temo.
Uporabite jih lahko:
pri družinski mizi,
na poti ali v avtu,
pred spanjem,
na počitnicah,
v čakalnici,
na sprehodu,
ali takrat, ko začutite, da bi se radi z otrokom povezali malo drugače.
Primerne so za otroke od približno 3.–4. leta naprej, navzgor pa ni omejitve!
Pri mlajših otrocih lahko vprašanja poenostavite, jim ponudite izbiro ali odgovor oblikujete skupaj. Pri starejših otrocih pa se lahko iz istih vprašanj razvijejo že zelo zanimivi, duhoviti in globlji pogovori.
Zakaj so drugačne od navadnih vprašanj?
Včasih otroka vprašamo: “Kako je bilo v vrtcu?” ali “Kaj ste danes delali?” — in dobimo odgovor: “V redu.” ali “Nič.”
Miselni bombončki pogovor odprejo drugače. Ne kot zasliševanje, ampak kot igra. Otrok ni postavljen pred vprašanje, na katerega mora “pravilno” odgovoriti, ampak pred igrivo izhodišče, kjer lahko razmišlja, se smeji, ugiba, si izmišljuje, pripoveduje ali pa čisto po svoje razloži, kako vidi svet.
Zato pogosto spregovorijo tudi otroci, ki na neposredna vprašanja ne povedo veliko. Ker vprašanje ni pritisk, ampak povabilo. Ni treba poročati o dnevu. Ni treba dokazovati znanja. Dovolj je, da otrok vstopi v zgodbo, situacijo ali domišljijsko možnost — in pogovor se lahko začne.
Miselni bombončki pomagajo ustvariti prostor, kjer otrok začuti:
moje ideje so zanimive,
moji odgovori so dobrodošli,
odrasli me posluša,
in pogovor je lahko nekaj prijetnega, igrivega in povezujočega.

Mnenja
Trenutno še ni mnenj.